ŽIVLJENJE PO AFRIŠKO
KDOR HOČE VIDETI, MORA GLEDATI S SRCEM
Najbrž vsakdo kdaj pa kdaj poglobljeno razmišlja o svoji prihodnosti, svojih ciljih in ima željo po nečem več, kot mu življenje samo ponuja v tistem trenutku.
Nekje proti koncu zime sem dobila občutek, da moram narediti nekaj s svojim življenjem, da bo postalo bolj izpopolnjeno. Tistega dne me je prešinila ideja o prostovoljstvu in posledično sem začela brskati po internetu, prebirati članke prostovoljcev v različnih državah in se povsem navdušila nad idejo, ki mi je tistega dne »zrastla na zeljniku«. Takoj sem pričela delati v tej smeri, da uresničim svoje sanje in moja zgodba se je pričela.
Prihod v Gambijo ni bil nič posebnega, tistega dne je ravno deževalo, ceste so se mi zdele precej podobne našim, vse dokler…
Dokler nismo zavili iz glavne ceste na stransko in potem sem dojela, da bo enomesečno življenje sredi Afrike nepozabna avantura in da bo vse skupaj še zanimivejše, kot sem pričakovala. Vsakodnevna vožnja z našim taksi – kombijem, če lahko temu sploh rečem »taksi«, je bila zelo razburljiva in zabavna, saj se kar nisem mogla nehati smejati, ko sem prvič s težavo »priplezala« do svojega sedeža, ker je bilo to prevozno sredstvo v precej slabem stanju in tekom našega obiska smo imeli tudi kar nekaj tehničnih težav z njim, vendar nas je vedno pripeljal iz točke A na točko B. Žive in zdrave.
Prvi dan v šoli je bil zelo prijeten, čustven in navdušujoč, saj so nas bili otroci tako zelo veseli, da so ob našem prihodu vpili naša imena, nas objemali, skakali okoli nas, nam pripravili zelo lepo dobrodošlico, ki je vključevala petje in plesanje ter nas sprejeli s takšnim veseljem, da kar nisem mogla verjeti svojim očem. S časom sem se navadila njihove energičnosti, radovednosti in njihovega vsakodnevnega vpitja »Sandra«. Tekom »Poletnega tabora« smo veliko ustvarjali, risali, pisali, barvali, lepili, se smejali, peli in seveda tudi plesali ob ritmih afriških bobnov. Tamkajšnji otroci in prav tako odrasli so rojeni plesalci, saj vsi obvladajo plesanje, tako da smo se me, Slovenke, za razliko od njih precej sramežljivo odzvale povabilu na ples, vendar so nam čez čas le nekako popustile zavore in moram priznati, da je bil ta ples najbolj zabaven v mojem življenju.
»Življenje po afriško« nam je steklo precej bolje od rok, navadile smo se na njihov umirjen ritem življenja in tudi vsiljivost s strani prodajalcev oreščkov, sadja, nakita in spominkov ter ostalih mimoidočih nam ni več hodila toliko po živcih, kakor sprva. Navadile smo se tudi njihovih verskih običajev – vsakdanjih molitev, saj je ravno v času našega obiska potekal mesec postenja in razodetja Korana, tako imenovani Ramadan. Začele smo sprejemati tamkajšnje ljudi in naenkrat nam ni bilo več čudno, da so bili okoli nas sami temnopolti ljudje. Z nekaterimi smo se tudi spoprijateljile in ugotovile, da so zelo dobrosrčni, ki pa jih privlači Evropa ravno zaradi želje po boljšem življenju. Gambijci živijo v prepričanju, da je evropsko življenje lažje in lepše, ne zavedajo pa se, da ima tukajšnje življenje prehiter tempo, da tukaj živimo podvrženi velikemu stresu in da nimamo toliko časa za druženje z družino in prijatelji, kot ga imajo sami.
Naj omenim eno zanimivo izkušnjo, ki si je nikakor ne morem izbiti iz glave. Nekega dne smo se peljali skozi majhno vasico in pri tem opazili otroke kako so se, nekateri tudi goli, množično kopali v velikih cestnih lužah, saj je pred tem deževalo. Večina Slovencev bi se ob tem zgrožala, saj je bila v mlakah umazana rdeča voda (tamkajšnja zemlja je rdečkasto obarvana in tako so mlake po dežju prav tako oranžnordeče), blato in seveda tudi morebitni patogeni mikroorganizmi. Jaz sem pri tem dejanju videla le nepopisno srečo teh otrok, ki so resnično uživali v čarih narave. Na tem primeru sem spoznala, da ni bistvo življenja kopanje v kloriranih in po standardih predpisanih urejenih bazenih, imeti moderna oblačila, dober telefon ipd., temveč brezskrbnost, skromnost, igranje in druženje na ulicah, medsebojna povezanost in človeško sožitje z naravo.
Če bi lahko še enkrat izbirala, bi se ponovno odločila za prostovoljstvo v Afriki, saj lahko pridobi posameznik s tem izredno dobre izkušnje, se nauči sprejemati drugačne, spozna druge kulture in navade ter pridobi na osebnostni rasti in spozna samega sebe. Tudi sami otroci so vplivali na moje mišljenje, saj odraščajo v popolnoma drugačnih razmerah kot naši, vendar so hvaležni za malenkosti in ne težijo k materialnim dobrinam, kot novodobni otroci v našem okolju. Ta izkušnja mi je razširila obzorja in menim, da je obisk Afrike in delo s tamkajšnjimi ljudmi odličen za vse, ki se iščejo v svojem življenju in za vse, ki so odprti za nove stvari.
Ne bojte se novih izzivov in verjemite, da lahko od te izkušnje odnesete samo dobro!
Sandra Podvršnik
