Zgodbe prostovoljcev: Ana Gaber – 6 tednov, ki so mi spremenili življenje

V Afriko me je že od nekdaj vleklo več poti, želj in vprašanj. In tako sem 23.aprila 2026 prispela v Gambijo, najmanjšo državo afriške celine.

Prvotno sem se tja podala kot raziskovalka, ki jo močno zanima spol ter vloga žensk v družbi. Z veliko željo, da razišče kakšen je položaj deklic v gambijskem izobraževalnem sistemu. Takoj zatem ali na isti vzporednici kot srčna pedagoginja, ki je želela prispevati majhen košček k mozaiku afriškega otroštva.

Od nekdaj sem imela močno željo, da grem kot prostovoljka delati v Afriko, ker sem si enostavno želela pomagati in pričarati nasmeh na obraz otrokom, ki izžarevajo neko drugačno srečo, kot jo poznamo mi tukaj. In hkrati sem se tja podala tudi kot jaz, 26-letna Ana, ki je še pred vstopom v to državo čutila, da bo ta izkušnja nekaj posebnega.

A če povem iskreno in če se vrnem na sam začetek, se v to državo nisem zaljubila takoj. Prve dni sem celo mislila, da je nemogoče, da jo bom sploh kdaj vzljubila. Pogrešala sem udobje doma, brezskrbnost in šokirali so me nova kultura, drugačno okolje, ogromna revščina in odnosi, ki jih nisem bila vajena.

Ampak nato so se zgodile stvari, ki so se me globoko dotaknile … in me spremenile:

Obisk sirotišnice – po tej izkušnji moje srce nikoli več ne bo enako! K sebi sem vzela deklico, ki me je močno objela in me stiskala z dlanjo za majico, kot da bi govorila: »prosim, ne spusti me«. Močno sem jo objela nazaj, jo carkljala v naročju, ji pela, jo božala in ji poskusila dati delček tega, kar bi morali imeti vsi otroci samoumevno.

Dobro uro je trajalo, da sem iz nje izvabila majhen nasmeh …

Ko to pišem in se v mislih vračam v vse trenutke iz sirotišnice, moje srce joka; od žalosti, krivice, bolečine in nemoči. Ta izkušnja je globoko zarezala v mojo dušo in na njej pustila neizbrisljivo brazgotino. Hkrati pa mi je dala pomembno perspektivo – kako zelo so nekateri naši problemi resnično nepomembni.

Največ svojega časa sem v Gambiji preživela v osnovni šoli, ki je točno takšna kot si jo predstavljaš, če zapreš oči in pomisliš na afriško šolsko učilnico. Štiri gole stene, razpadajoč strop, različni, večinoma razpadajoči stoli in šolske klopi, ki bi v naših razmerah bile primerne še zgolj za odpad.

Elektrike seveda ni, svetloba prihaja skozi okna. Učilnice so izredno majhne in v njih tudi do 50 učencev, z zares najbolj osnovnimi šolskimi potrebščinami. Šolska jedilnica ne obstaja, otroci z rokami jedo svojo hrano zunaj na dvorišču. A vseeno so se zdeli srečni in zadovoljni, polni veselja in iskric v očeh.

Moj razred – ti otroci so bili brez dvoma najlepši del moje poti ♡

Mojih 42 »študentov«, ki so bili vedno veseli, ko sem zjutraj vstopila v razred: »Good morning, auntie Ana, good morning, friend.«

Vedno so me poslušali z velikimi ušesi in za mano ponavljali vse nove slovenske besede, ki sem jih učila. In v tem času smo se naučili ogromno, od slovenske himne do najvišjega vrha Slovenije – pa vsega vmes.

Če bi morala nekaj izpostaviti bi bila to zagotovo njihova nadarjenost za jezike, pa njihova vedoželjnost, prikupnost, igrivost, njihovi nasmehi, pristnost, srčnost …

Poseben del moje poti je bilo tudi raziskovanje in priložnost, da sem lahko govorila s tako močnimi in navdihujočimi ženskami. Nekateri pogovori so mi odprli toliko razmišljanj, želja in mi dali ogromno novega zagona ter dodatne motivacije.

Menim, da se privilegirani ljudje dostikrat ne zavedamo kako zelo privilegirani smo zares. Kolikokrat pa se zahvalite za pitno vodo iz pipe? Ali pa možnost brezplačnega in kvalitetnega izobraževanja? Pa za svoje državljanstvo in potni list, ki nam odpira vrata v svet?

Na koncu te poti lahko iskreno rečem, da sem ponosna nase in da sem neizmerno hvaležna. Veliko stvari sem se naučila.

V Gambiji sem preživela 6 čudovitih tednov, ki so bili vse – od žalosti, veselja in smeha, intenzivnega raziskovanja, poučevanja, spoznavanja nove kulture, težkih preizkušenj in čudovitih spominov.

Ljudje so tisti, ki zgodbam dajo občutke. In ljudje, ki so bili del moje poti v Gambiji so me sprejeli odprtega srca. Ob njih sem čutila iskrenost in pristnost. Z njimi sem se lahko iz srca nasmejala in zaradi njih je bila moja izkušnja lepša!

Gambija mi je dala mirnost, ki jo še danes čutim v sebi. Spremenila je moj pogled na svet. Hkrati mi je dala ogromno solz žalosti in najlepše nasmehe v mojem življenju.

In tako je država, v kateri mi je bilo še »včeraj« tako težko, čez noč segla globoko, globoko do mojega srca in delček mene bo ostal tam – zavedno!

Marsikdo želi v Afriko, ker bi rad spremenil svet. Morda sem preveč realna ko rečem, da v to utopijo nekako ne upam verjeti več.

Če bi mi kdo isto vprašanje vprašal nekaj let nazaj bi brez pomisleka rekla, DA seveda lahko spremenimo svet.

Trenutno se bojim, da žal sveta ne moremo spremeniti vendar pa močno verjamem, da lahko naredimo majhne korake na poti k velikim spremembam.

In če bi vsak razmišljal na tak način, potem … potem bi verjetno res lahko spremenili svet!