Zgodbe prostovoljcev in botrov: Potovanje, ki se je začelo z deklico Amie – Mateja Maretič
Potovanje se vedno začne s prvim korakom. Moje potovanje v Gambijo se je tako začelo pred nekaj leti, ko sem se odločila postati botra deklici Amie. Takrat je bila moja edina želja pomagati pri šolanju otroku, ki se je ne po svoji želji rodil v deželi, kjer šolanje in izobrazba pač ni dostopna vsem. Ko sem prebirala objave na straneh društva Za otroke sveta, sem v nekem trenutku začutila neustavljivo željo, da bi to bistro, radovedno deklico enkrat tudi zares objela. Potem je šlo vse zelo hitro. Namensko varčevanje, zbiranje donacij, nešteto vprašanj Jasmini, ki je na vsa odgovorila takoj in izčrpno, vse »logistične« formalnosti in končno – odhod, z glavo polno vprašanj, malih strahov, dvomov, ki so se ob prvem vdihu gambijskega zraka, ob prvem koraku po gambijskih tleh in ob širokem, toplem, pomirjujočem nasmehu koordinatorja Bube razblinili v nič.
Gambija in njeni iskreno nasmejani ljudje te sprejmejo, objamejo in ti od prvega hipa dajo občutek, da tja enostavno spadaš. Vse postane v trenutku enostavno in izvedljivo. Lepo počasi, saj se ne mudi. Hakuna matata.
Ker je imelo moje potovanje prav poseben namen, sem seveda najbolj nestrpno čakala prvi dan dela z otroki. Izbrala sem skupino najmlajših, ki so prvič prišli v vrtec, niso znali angleško, niso vedeli, kaj je voščenka in kako jo uporabiti. Nekateri so bili prestrašeni in so samo strmeli v nas, nekateri so jokali, tisti bolj drzni pa so hitro navezali stik. Led je bil prebit. Z odlično ekipo ostalih prostovoljk smo uporabile vse igralsko, pantomimsko, cirkuške sposobnosti in kar naenkrat smo se vsi razumeli. Otroci so se trudili, da bi naloge čim bolje opravili.
Ponosni so bili na svoje izdelke in hvaležni za vsako pohvalo, pogled, objem. V meni pa se je dan za dnem vrtel vrtiljak čustev, ki ga enostavno nisem mogla ustavit. Ja, priznam, vsak dan sem se po prihodu v hotelsko sobo najprej zjokala, da sem vse to spravila iz sebe. A to niso bile solze žalosti. Sploh ne vem, kaj je bilo. Vse v meni se je začelo trgat, rušit in na novo postavljat.
Toliko vsega se je zgodilo v teh dveh tednih, da bi lahko napisala knjigo. A vsega tega ne bi bilo brez predane ekipe društva, ki resnično na najvišjem nivoju poskrbi za vse prostovoljce in njihove potrebe. Jasmina, Buba, Ahmed, Suljo in še kdo, ki ga nismo spoznali, pa ravnateljica Sohna z ekipo učiteljic iz srca hvala za vse.
Otroci, hvala vam za vašo iskrenost, prvinskost, za vse objemčke, skoke v naročje, rokice, ki so se prikradle v mojo dlan.
Gambija, hvala ti, da si me sprejela kot, da sem že od nekdaj tvoja. Velik del mojega srca je ostal v tvojem objemu in priprave na naslednje potovanje v deželo nasmejanih ljudi so že v teku.
Prostovoljka Mateja Maretič
