Zgodbe prostovoljcev: Rdeča roža sredi prahu – ali kaj sem našla v Gambiji (Irena Moličnik)
Odkar sem se vrnila iz Afrike, natančneje iz Gambije, dobivam vedno ista vprašanja:
Zakaj sem sploh šla?
Kako je bilo?
Ali se bom še vrnila?
In ves čas razmišljam, kaj me ljudje v resnici sprašujejo.
Ali jih zanima, ali sem začutila tisti “klic Afrike”, o katerem vsi radi govorimo?
Ali jih zanima, ali me je izkušnja pretresla, šokirala, razočarala?
Ali pa želijo slišati, da se nikoli več ne bom vrnila?
Ali pa morda pričakujejo, da bom vsakič znova odprla in delila svojo zgodbo — in svoje srce. Da bom povedala, da sem se v resnici izgubila v tem kaotičnem modernem svetu. Da življenje v korporaciji, kjer delam, pogosto vodi do tega, da se začneš spraševati o smislu. Da ko postaneš mama, partnerka, hči in hkrati zaposlena ženska, pričakovanja samo še rastejo. Da sodoben svet od ženske zahteva, da je vse: popolna mama, popolna partnerka, skrbnica doma, tista, ki kuha, čisti, organizira življenje, se igra z otroki in zvečer še poskrbi za odnos. Da se starši starajo in vsi pričakujejo, da si vedno na voljo. In da ambicioznost pri ženski še vedno pogosto ni dobro sprejeta — saj naj bi bila ‘skromnost’ njena najlepša vrlina, čeprav se od nje pričakuje veliko več kot le to.
Na koncu ugotoviš, da si se v vseh teh vlogah izgubil. Da ne veš več, kdo je tista svobodna, radovedna punca, polna idej in sanj. Ostaneš samo še nekdo, ki skrbi za vse — ker pač moraš.
Zato me je še toliko bolj presenetil odziv okolice, ko sem šla sama v Afriko v Gambijo. Kot da ljudje, ki so mi blizu, ne verjamejo, da lahko doma nosim 1001 odgovornost, imam izkušnje potovanja, ne zmorem in ne smem pa narediti nekaj, ki pomeni meni. Kot da je dejstvo, da sem mama, dovolj razlog, da si tega ne bi smela privoščiti. In naj se pač sprijaznim, da takšno je pač življenje in del odraščanja oz odraslosti. Težko in pusto.
Zato vas res iskreno vprašam:
Kolikokrat ste to očitali moškemu?
Ste mu kdaj rekli, da zapušča družino, ker gre za dva tedna nekam daleč?
Ste kdaj podvomili v njegovo odločitev in njega, ko je rekel, da potrebuje odmik?
Moderni svet nas duši s pričakovanji. Z idejo, kako bi stvari morale izgledati. In z ritmom, ki je tako hiter, da sem imela po vrnitvi občutek, kot da so me vrgli v deročo reko in rekli: “Irena, zdaj pa preživi.”
Če odgovorim še na drugo vprašanje — kako je bilo.
Izkušnja je vedno odsev tega, kakšen človek si. V Gambiji lahko vidiš kupe smeti, odsotnost sistema, nepismenost, pomanjkanje priložnosti. Lahko pa v tem istem prostoru vidiš tudi nekaj drugega. Jaz sem v tistem pesku, prahu in kaosu videla rdeče cvetove. Neverjetno lepe rože, ki rastejo sredi vsega tega. Tak kontrast je tudi moja izkušnja.
Lahko vidiš težke razmere — in so res težke.
Dejstvo, da je izobraževanje plačljivo, da so družine velike in nimajo denarja niti za hrano, kaj šele šolo. Da zaradi tega potencial ljudi ostaja neizkoriščen. Ampak ko tem ljudem prisluhneš, vidiš nekaj drugega. Vidiš sposobnost, srčnost, željo po spremembi. Vidiš ljudi, ki bi, če bi imeli možnost, ustvarili neverjetne rešitve. Ker pa te možnosti nimajo in včasih sploh ne vedo da obstaja se predajo in obstanejo.
Srečala sem ljudi, ki v nevladnih organizacijah poskušajo izboljšati življenje skupnosti, odnos do narave, do živali. Ko sem pomagala pri zaščiti morskih želv, me je navdušil njihov entuziazem — čeprav jim primanjkuje znanja in sredstev.
Na koncu ugotoviš, da niso krivi sami, kot jih radi obsojamo. Že sam sistem jih pušča za sabo. Elektrike ni bilo tudi po 14 ur na dan. Ljudje, ki so prodali generatorje, ker so verjeli obljubam o elektriki in njeni napeljavi, danes to obžalujejo. In potem se vprašaš — kako srečni smo v Evropi, pa tega sploh ne vidimo. Kako hitro kritiziramo sisteme, ne da bi razumeli njihovo vrednost.
Dotaknila se me je zgodba dečka, ki si je zlomil nogo. Ker ni prostega dostopa do zdravstvene oskrbe, so ga odpeljali k vaškim zdravilcem, a brez ustreznega zdravljenja se mu je kost napačno zarasla, kar je pustilo trajne posledice. Na vrtčevskem izletu sem ga nosila dva kilometra, da je lahko sledil svojim sovrstnikom – njegov nasmeh pa je bil neprecenljiv.
To je tista rdeča roža, o kateri govorim.
Spoznala sem izjemno srčne ljudi. Smejala sem se, kot se nisem že dolgo. Delili smo zgodbe, sanje, ideje o drugačnem življenju.
In še zadnje vprašanje — ali se bom vrnila.
Svet je poln zgodb in ljudi, ki jih želim spoznati. Če obstaja klic, potem je to moj klic raziskovanja — ne samo Gambije, Afrike, ampak sveta. Če me kaj vleče nazaj, so to ljudje. Ljudje, ki so spremenili moje srce. Pogrešam tudi preprostost. Počasnost. Skupnost.
Pogrešam sebe — tisto Ireno, ki se zna smejati, ki je lahkotna, igriva. V tem tempu življenja, ob vseh odgovornostih in razpršenih odnosih, se zdi ideja večernega sedenja ob močnem zelenem čaju Attayi, pogovora in smeha skoraj kot sanje.
Ne vem, ali sem odgovorila na vaša vprašanja.
Morda sem samo še enkrat odprla svoje srce in ga položila pred vas.
Vsekakor pa si želim, da bi znali drug drugega bolj začutiti in razumeti. Včasih je dovolj že to, da drugemu damo priložnost, da pove svojo zgodbo – šele takrat ga lahko resnično vidimo. In morda na koncu ugotovimo, da je prav on tista rdeča roža, ki nas spomni, kako lepo je življenje … le opaziti jo moramo.
