Ali vedno vemo, komu pomagamo?
Včeraj smo ponovno zasledili zaskrbljujočo novico o domnevnem izginotju novorojenčka iz bolnišnice v Gambiji.
Ne poznamo vseh okoliščin tega primera in ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo. Iskreno upamo, da bodo pristojni organi primer čim prej razjasnili in da bo otrok varno vrnjen svoji družini.
Takšne novice pa v nas vedno znova odpirajo vprašanja.
Kam izginejo otroci, za katerimi se izgubi vsaka sled? Kaj se z njimi zgodi? Kdo je odgovoren za njihovo zaščito? In kako lahko preprečimo, da bi se takšne stvari dogajale?
Ali gre v posameznih primerih za trgovino z ljudmi, druge oblike izkoriščanja ali povsem drugačne okoliščine? Kakšno vlogo, če sploh kakšno, ima pri tem denar?
Odgovorov seveda nimamo. In prav zato ne želimo ugibati ali kogarkoli obtoževati.
Želimo pa spodbuditi razmišljanje o tem, kako in komu pomagamo ter ali vedno dovolj dobro poznamo ozadje dejavnosti, ki jih podpiramo.
Pred nekaj dnevi smo objavili, da smo se odločili prekiniti sodelovanje s sirotišnicami v Gambiji in da obiskov sirotišnic ne bomo več vključevali v naše prostovoljske programe.
ZAKAJ?
Ko človek prvič, drugič ali tretjič pride na afriško celino, marsikaj vidi drugače, kot to razume po več kot desetih letih življenja in dela v lokalnem okolju.
Podobno kot si nekateri Afričani predstavljajo življenje v Evropi povsem drugače, kot je v resnici, tudi Evropejci pogosto prihajamo v Afriko s svojimi predstavami, pričakovanji in iskreno željo pomagati.
Mi bomo govorili predvsem o Gambiji, saj tukaj že vrsto let živimo, delamo in sodelujemo z lokalnimi skupnostmi.
Ko prvič obiščeš sirotišnico in vidiš otroke, ki potrebujejo pozornost, ljubezen, skrb in podporo, se te njihove zgodbe globoko dotaknejo. In povsem človeško je, da želiš pomagati.
Toda sčasoma si začneš postavljati tudi drugačna vprašanja.
Ali naša pomoč res prispeva k dolgoročnim rešitvam?
Ali z obiski in donacijami dejansko izboljšujemo življenje otrok?
Ali bi bilo mogoče več narediti za njihove družine, da otrokom sploh ne bi bilo treba odraščati v institucionalnem varstvu?
In najpomembnejše… ali lahko s svojo željo pomagati nevede podpiramo sistem ali prakso, katerega delovanja in posledic sploh ne poznamo dovolj?
To so vprašanja, ki si jih moramo po našem mnenju zastaviti vsi, ki delujemo na področju humanitarne pomoči.
Kot organizacija, ki v Gambiji deluje že vrsto let, tudi sami ves čas preverjamo, ali so naše aktivnosti res v največjo korist otrok in njihovih družin.
V tem času smo se veliko naučili. Med drugim tudi to, da se kljub številnim donacijam in dobrodelnim akcijam življenjske razmere nekaterih ljudi niso bistveno spremenile.
Zato smo se začeli spraševati, ali je način pomoči, ki smo ga izbrali, res pravi.
Če pomoč ne prinaša dolgoročnih sprememb, ampak v določenih okoliščinah celo povečuje odvisnost od zunanje podpore, potem je čas, da svoj pristop ponovno premislimo.
Na podlagi naših izkušenj smo se odločili, da želimo svojo pomoč še bolj usmeriti v podporo družinam, izobraževanje otrok in krepitev lokalnih skupnosti.
KAJ PA POSVOJITVE?
Ne, nismo proti posvojitvam ampak pod določenimi pogoji.
V preteklosti smo tudi sami priskočili na pomoč pri treh posvojitvah otrok iz Gambije.
V vseh treh primerih smo osebno poznali njihove družine, bili zelo dobro seznanjeni z njihovimi življenjskimi okoliščinami in vedeli, da se družine s posvojitvami strinjajo.
Šlo je za družine, ki so menile, da svojim otrokom ne morejo omogočiti enakih življenjskih možnosti, kot bi jih lahko imeli pri posvojiteljih v Sloveniji.
Pri teh primerih so stroški postopkov na gambijski strani znašali manj kot 2.000 evrov. Pri teh postopkih ni bilo nobenih dodatnih posredniških provizij ali agencijskih stroškov.
Seveda to ne pomeni, da so stroški vseh mednarodnih posvojitev enaki ali da so vsi postopki primerljivi.
Ob tem želimo poudariti še nekaj. Naše izkušnje s posvojitvami niso povezane z novico o izginotju novorojenčka in ne predstavljajo dokazov o kakršnihkoli nepravilnostih v sirotišnicah.
Prav tako ne obsojamo vseh sirotišnic ali ljudi, ki v njih delajo. Zavedamo se, da obstajajo otroci, ki potrebujejo posebno zaščito in nadomestno oskrbo, ter ljudje, ki se iskreno trudijo zanje.
Želimo pa, da se ljudje, preden se odločijo pomagati, vprašajo še kaj več kot samo to, koliko lahko prispevajo.
– Komu pravzaprav pomagamo?
– Ali poznamo okoliščine otrok, ki jim želimo pomagati?
– Ali naša pomoč prispeva k rešitvi problema ali morda nevede omogoča, da se določene prakse nadaljujejo?
To ne pomeni, da je vsaka pomoč napačna. Pomeni pa, da dober namen sam po sebi še ni zagotovilo za dober rezultat.
Ko te nekdo spodbudi k takšnemu razmišljanju, ko sam preveriš informacije, raziščeš okoliščine in se nato odločiš, kako boš pomagal, je to seveda tvoja osebna odločitev.
Mi smo svojo sprejeli na podlagi dolgoletnih izkušenj.
NAŠE STALIŠČE
NE obiskom sirotišnic kot turistični izkušnji.
NE kratkotrajnemu prostovoljstvu v sirotišnicah, pri katerem ni jasno, kakšne koristi in posledice ima za otroke.
NE fotografiranju in objavljanju fotografij ranljivih otrok, ki posega v njihovo zasebnost in dostojanstvo.
DA zakonitim, odgovornim in preglednim posvojitvam, pri katerih je otrokova korist VEDNO na prvem mestu.
DA podpori družinam, izobraževanju in dolgoročnim rešitvam, ki otrokom omogočajo varno odraščanje.
Nikogar ne želimo prepričevati, da mora razmišljati enako kot mi.
Želimo pa, da se vsak, ki želi pomagati, pred tem dobro pozanima, komu pomaga, kako se pomoč uporablja in kakšne so lahko njene dolgoročne posledice.
Kajti včasih ni dovolj samo vprašanje, ali želimo pomagati. Vprašati se moramo tudi, ali s svojo pomočjo res pomagamo.
Na povezavi TUKAJ si lahko preberete naše obvestilo o prenehanju sodelovanja s sirotišnicami v Afriki.
