Gambija – dežela nasmejanih ljudi

Blanka Šiško

Že kot majhna deklica sem sanjala o tem, da bom nekoč, ko bom velika odpotovala v Afriko. Te sanje so živele in rasle z mano, vse do predlanskega septembra. Takrat sem prvič vstopila v stik z Uršo, soustanoviteljico društva Za otroke sveta in po kratkem pogovoru sem žalostno ugotovila, da mi še nekaj časa ne bo uspelo zbrati denarja za odhod na črno celino.

Januarja leta 2014 pa so se stvari spremenile in nasmehnila se mi je sreča. Urša me je klicala in me razveselila z novico, da obstaja možnost pridobitve štipendije za študijski obisk v tujini. Nemudoma sem se prijavila, uredila zadeve na fakulteti in po enem mescu čakanja sem dobila pozitiven odgovor. Dodelili so mi štipendijo. Moja velika avantura se je začela.

Pred samim odhodom v Gambijo me je čakalo še en kup formalnih obveznosti, najhujši del so mi predstavljala cepljenja. Vsi, ki me poznajo zelo dobro vedo, da ne maram igel, da se bojim potovati z ladjo ali čolnom, da znam biti pri hrani zelo izbirčna, da marsičesa ne maram in da me je strah skoraj vsega, kar se plazi po tleh. Nikomur ni bilo jasno zakaj »rinem« tja dol, in za povrh vsega še sama. Aja, pa še Ebola razsaja.  Milijon razlogov so našli, da bi me odvrnili od potovanja. Ampak jaz se nisem dala, nisem podlegla vplivu domačih in medijev.

Dan odhoda se je bližal s svetlobno hitrostjo, dobila sem tisoč in en nasvet, med drugim tudi vodnik, kako preživeti v divjini. Prijatelji so zelo dobro poskrbeli zame. Zadnje dni pred odhodom sem preživljala v hotelu z litovskimi košarkarji in prijatelji prostovoljci, kateri so me med drugim hoteli prepričati, naj raje ostanem doma in naj grem raje na svetovno prvenstvo v košarki v Španijo. Niti to ni vžgalo, sledila sem svojim sanjam in jih uresničila. Iz hotela sem se odpravila v Afriko, kjer ni modernih kopalnic, pralnice, samopostrežnih kosil, strežbe itd. Je pa vse drugo. Življenje, pristno veselje, skromnost, dobra volja na vsakem koraku, nasmehi in objemi otrok, prijaznost in hvaležnost je bilo moč čutiti na vsakem koraku. Ko prideš v Afriko, začneš zares ceniti življenje, opaziš stvari, ki doma v »civilizaciji« kar odletijo mimo tebe. Tam se začne življenje v pravem pomenu.

blanka šiško

V Afriko sem se odpravila v sklopu poletnega tabora, vendar malo kasneje, kot večina prostovoljcev, zato se je tabor za večino otrok že zaključil. Delo smo nadaljevali samo z tistimi, ki čez poletje niso osvojili zadanih ciljev. S temi otroki smo dva tedna intenzivno delali na učenju barv, števil, sadja, zelenjave, živali, delov telesa in pisanja, da so potem oktobra začeli vsi otroci nekje na istem nivoju. Pouk je potekal v angleščini, ki je tudi uradni jezik v Gambiji. Z nami je bila vedno vsaj ena lokalna učiteljica, ki je pomagala pri prevajanju. Še posebej je bilo potrebno to pri mlajših otrocih, saj vsi ne obvladajo tako dobro pogovorne angleščine.

Delovni dan se je začel ob 9:00 zjutraj in končal ob 13:00. Vsak dan je bilo tudi kaj drugače, namreč to je Afrika, tukaj se nikamor nikomur ne mudi, tukaj živijo pod geslom: »Maybe tomorrow«. Vse se dogaja spontano in počasi. Pouk smo prostovoljke popestrile z kakimi igrami, petjem, plesom, ustvarjanjem in z didaktičnimi pripomočki, ki smo jih prinesle s seboj iz Slovenije. V odmorih smo veliko peli, igrali nogomet, se crkljali in v glavnem zabavali. Velikokrat se je zgodilo tudi to, da smo se v odmoru tako razživeli, da  pouka sploh nismo nadaljevali, ampak smo se igrali do konca. Si predstavljate, da to naredimo v Sloveniji? Jaz si ne..

Otroci so tekmovali za našo pozornost, objeme in nasmehe. Tudi če si prišel utrujen in zaspan v šolo, so otroci takoj poskrbeli zate in si pozabil na jutranjo utrujenost. Posebni dnevi so bili petki, ko na urniku ni bilo pouka in v šoli smo bili samo do dvanajste ure. Petki so pri njih dnevi za praznovanje. Ob petkih se v šoli najprej zmoli, potem se poje, pleše in igra cel dan. In vsi so zelo lepo oblečeni, učiteljice pridejo v elegantnih afriških oblekah, prav tako učitelji in seveda tudi otroci. In tudi mi prostovoljci smo si dali izdelati svoje afriške obleke, tako da ob petkih nismo izstopali, ampak smo bili eni izmed njih. Sicer nam pri plesu ni šlo ravno najbolje, tako da smo raje ostali le opazovalci in smo občudovali gibe in korake, katerih si nikakor nismo mogli zapomniti. Bilo pa je smeha.

Blanka Makasuto

 

Popoldneve preživljali na marketu ali pa na bližnji rajski plaži. Med vikendi smo se vedno odpravili na kak izlet, da smo videli še druge čare Afrike. Obiskali smo park opic in krokodilov, odpravili smo se v naravni park Makasuto in na safari v Kanilai. Obiskali smo tudi My farm in se s trajektom odpravili v vasico Barra, kjer je rojen naš prijatelj Musa Faal. Včasih nam je zmanjkalo energije, zato smo enostavno poležavali ali ob bazenu ali pa na plaži in uživali ob sončnih zahodih, ritmih bobnov in palačinkah, ki smo si jih spekli kar tam. Kamorkoli smo se odpravili, je šel z nami en od domačinov, ali je bil to Musa, ali pa kateri od naših lokalnih šoferjev, Lamin ali Buba. Tako da nismo imele problemov, da bi nas kdo nadlegoval. Je pa predel, v katerem smo bili nastanjeni, med varnejšimi.  Brez problema si se lahko tudi sam odpravil v bližnjo trgovino »za belce«. Na poti te je kdo ustavil, te povprašal kako si, če se imaš v redu, mogoče prosil za kaj denarja, to je pa bilo to.

Gambija je varna država in ni bojazni, da bi ti kdo kaj naredil, če upoštevaš osnovna priporočila za varnost v državi. Domačini so hvaležni, ker si prišel. Pri njih so cene za določene stvari dokaj nizke, ampak če jim poveš, da si prostovoljec in da pomagaš v šoli in skrbiš za izobrazbo njihovih otrok, bodo to ceno, ki je tako ali tako že zelo nizka še razpolovili, tako da smo stvari kupovali res zelo poceni.

Na mojem potovanju mi je bilo všeč tudi to, da sem se na lastne oči prepričala, kako živijo domačini. Povabili so nas v svoje skromne domove, nam razkazali svojo sosesko in predstavili svojim prijateljem. Brez pomislekov so nas sprejeli v svoje življenje. Tega, kot navadna turistka najbrž ne bi bila deležna. Belci se namreč zadržujejo večinoma samo v hotelskih naseljih in ulici belcev, tam ne morejo videti realne situacije. To je bila zame res nepopisna izkušnja. Ko hodiš po ulici,  otroci kar pridejo od vsepovsod, če se pa pelješ z avtom, pa tečejo za tabo, tako kot lahko vidiš v filmih. In kako zelo so bili veseli bombonov, ki smo jih prinesli.  Takega veselja ob sladkarijah marsikje  že dolgo ni več.

Blanka in Patricija

Potovanje v Gambijo me je spremenilo. V Afriki sem se soočila s svojimi osebnimi mejami in strahovi in jih uspešno premagala. Šla sem iz svoje cone udobja in se soočila ovirami, ki so mi prekrižale pot. Tam nisem imela druge izbire. Ko sem prišla domov ter se odpravila na pijačo v bar, me je natakar prijazno ogovoril in me vprašal, če mi lahko nekaj pove. Bil je petek, in dejal mi je da sem prva, ki se ta teden smeji v njihovem baru in je dobre volje. Vsi so zagrenjeni, nenehno se pritožujejo, nič jim ni prav,tudi vremenske razmere ne. Bila sem presenečena, nisem si mislila da oddajam pozitivno energijo, natakarju pa sem prijazno odgovorila, da sem ravno prišla iz Afrike in me je samo začudeno gledal. Afrika ti da nekaj, česar doma ni in česar ne moreš nikoli dobiti. Nekaj, kar ti napolni življenje in ti da neizmerno energijo. Drugače začneš gledati na življenje in stvari okrog sebe. Vrnila sem se v Ljubljano, veselo sem zaželela “Dobro jutro” vozniku avtobusa, nazaj pa sem dobila  pogled, kot da sem padla z lune.Še več podobnih situacij je bilo, v bistvu sem doživela večji kulturni šok, ko sem se vrnila domov, kot pa takrat, ko sem prispela v Afriko. Razočarana sem bila, nad nami, belci. Ne preostane nič drugega, kot, da sprejmeš realnost, čeprav to nerad storiš.

Sedaj pa odštevam dneve do ponovnega odhoda na mojo smejočo obalo, med prijazne in nasmejane ljudi, ki so vedno dobre volje(ne glede na to kako vreme je zunaj) in vedno po svojih zmožnostih pripravljeni pomagati. Med ljudi, ki cenijo življenje in med moje otroke v vrtcu, ki so mi skupaj z učitelji in prijatelji, ki sem jih spoznala, spremenili življenje in ga konkretno obrnili na glavo. Hvala vam, brez vas namreč ne bi spoznala življenja v pravem pomenu besede in ne bi postala boljša oseba.

Hvala gre pa seveda tudi Urši in Musi, ki sta mi dala priložnost in seveda moji cimri, Patriciji, brez katere moje potovanje ne bi bilo pol toliko zabavno, kot je bilo z njo!

Napisala: Blanka Šiško

Blanka in kokos