Javljanje s terena prostovoljk Ines in Petre
Foto: Jana Snuderl
Na nga def! 🙂 Kot prostovoljki sva v Gambijo prišli 4. februarja v okviru programa Potuj kot prostovoljec in si s tem izpolnili dolgoletno željo po delu z otroki v Afriki. Vsako jutro se odpraviva v vrtec Mo Beta, kjer učiteljicam pomagava pri poučevanju otrok, starih od 3 do 6 let. Otroci so razdeljeni v skupine po 30 ali več otrok glede na starost. Material, ki ga uporabljava pri delu (barvice, svinčniki, flomastri, voščenke, vodenke, kolaž papir, zvezki ipd), smo v večini prinesli s seboj, nekaj pa ga je ostalo že od prejšnjih skupin prostovoljcev. Pogoji v vrtcu so precej težki, ker ni elektrike, ventilacije, število stolov in miz je nezadostno, hkrati pa so tudi dotrajani.
Pri sporazumevanju z otroki nama pomagajo lokalne učiteljice, ki prevajajo najina navodila iz angleščine v njihov jezik. Otroci v najvišjem razredu po večini že razumejo angleško, medtem ko se najmlajši še učijo osnovnih izrazov. Vsakodnevno skušava pripraviti naloge in aktivnosti, ki jih skupaj z lokalno učiteljico poskušava izvesti v razredu. Včasih nama to predstavlja precejšen izziv, saj tega niso vajeni. Gambijska praksa poučevanja otrok se precej razlikuje od našega. Otroci se s sistemom izobraževanja srečajo že veliko prej kot slovenski. Že pri treh letih poznajo abecedo, osnovne barve, številke do deset in enostavne geometrijske oblike. Tega so se naučili preko t.i. drilla, pesmic in izštevank. To suhoparno ponavljanje brez smiselnega razumevanja sedaj poskušava dopolniti z raznimi aktivnostmi preko katerih se otroci na zabaven način spoznavajo z učno vsebino. Tako se iz razredov velikokrat sliši kakšna pesmica, tudi slovenska (Marko skače, Roža mamina), in zvok bobnov, ob katerih se sprostimo in zaplešemo.
V najinih razredih sva otroke razdelili v tri skupine glede na znanje, kar nama omogoča lažji pregled nad tistimi, ki pri snovi zaostajajo, hkrati pa tistim najbistrejšim lahko dajeva dodatne naloge. Opažava, da bi vsaka skupina potrebovala svojega prostovoljca, saj je zgolj samo delo učitelja premalo učinkovito. Pri pripravi veliko sodelujeva, si izmenjujeva ideje ter se posvetujeva tako med sabo kot z učiteljicami.
Veliko sodelovanja pa je potrebnega tudi v našem vsakdanu. V vrtec se vedno odpravimo skupaj, združimo moči tako pri kuhanju kot pospravljanju, ob prostih dnevih pa se odpravimo na kakšen izlet ali pa obiščemo družine botrov in prenesemo pozdrave nazaj v Slovenijo. Spoznali smo ogromno novih ljudi in tudi mi smo postali dobri prijatelji. Spoznavamo novo kulturo, učimo se pogajanja za cene, spopadamo se z vožnjo po gambijskih ulicah, učimo se njihovega jezika, obiskujemo koncerte lokalnih skupin, udeležujemo se proslav ob državnih praznikih.
Delo je dinamično, zahtevno in polno izzivov, a hkrati zabavno, izpopolnjujoče in prinaša obilico novih izkušenj. Ob koncu dneva sva sicer utrujeni, vendar naju njihovi nasmejani obrazi, veselja polni objemi in iskrice v očeh vedno znova napolnijo z energijo in željo po vrnitvi v vrtec.
Ines Verbic in Petra Novak
Foto: Jana Snuderl
