UTRINKI Z GIMNAZIJE JESENICE

PROSTOVOLJNO DELO V GAMBIJI

Manj kot mesec dni nazaj sem se vrnila iz Gambije, kjer sem preko našega društva delala kot prostovoljka. Polna novih vtisov, novih zamisli in pozitivne energije sem svoja razmišljanja in kulturni šok , ki sem ga doživela ob vrnitvi v domovino, usmerila v potopisna predavanja, organiziranje dobrodelnih projektov in delo za društvo.

Ker sem hodila na Gimnazijo Jesenice, ki mi je zagotovo dala določeno znanje, sem se odločila tudi tam širiti svoje ideje in v vsakem razredu predstaviti, kaj sem sploh počela v Afriki. Moje bivše profesorice so navdušene nad tem in so bile pripravljene odstopiti svoje ure pouka, tako, da v vsakem razredu izvajam potopisno predavanje. Opišem prostovoljstvo, društvo in Gambijo.

AFRIKA – STEREOTIPI IN PREDSODKI

Petinštirideset minut je res malo časa za opis meseca dni življenja in dela v Gambiji. Vsako uro začnem s predstavitvijo, kjer povem nekaj o sebi. Številni dijaki me poznajo, saj sem gimnazijo zaključila manj kot dve leti nazaj. Nato deset minut posvetim predstavitvi Društva Za Otroke Sveta, brez katerega bi bila moja današnja pot popolnoma drugačna. Povem kdo smo, kaj počnemo in kako je društvo nastalo. Nato podrobno opišem, kako poteka botrstvo preko naše organizacije in omenim projekte, s katerimi se društvo ukvarja. Opišem tudi program Potuj kot prostovoljec, preko katerega sem se tudi sama odpravila v Gambijo.

Nato poizkušam odpravljati stereotipe. V vsakem razredu prosim dijake, naj mi naštejejo pet asociacij ob besedi Afrika. Zanimivo je, kako se iste besede kar naprej pojavljajo. Najpogostejše oziroma kar edine ideje, ki jih dijaki dobijo ob besedi Afrika so: Ebola, bolezni, revščina, pomanjkanje vode/elektrike/hrane, črnci, vročina in puščave. Ko potem razčlenim vsako asociacijo posebej, tudi dijaki zelo hitro povežejo črte in skupaj ugotovimo, da so vse primerjave, ki mi jih naštejejo večinoma negativne. Jaz jim predstavim Afriko v drugačni luči. Razbijem predsodke in stereotipe ter jim predstavim problem edine zgodbe, katero vsi zelo dobro poznamo. Navedem nekaj primerov in priporočam, da si ogledajo govor nigerijske pisateljice Chimamande Adichie, ki v govoru z naslovom »The danger of a single story« povdari, da ima vsaka zgodba več strani. In prav tako tudi Afrika.

STATISTIČNI PODATKI O GAMBIJI IN ZANIMANJE DIJAKOV

Sledi nekaj statističnih podatkov o Gambiji, nato pa opišem svoje delo kot prostovoljka, jim povem o prigodah in jim opišem moje občutke ob spoznavanju mojih varovancev. Vedno zmanjka časa za vse besede. Na kratko predelamo, kje vse sem bila ter kaj sem počela. Ob fotografijah je predstavitev mnogo lažja in veliko bolj zanimiva. Ob določenih trenutkih se vsi smejimo, ko pa povem kakšno zgodbo,  še posebej med dekleti zelo hitro opazim solze v očeh.

Zvonec za konec ure vedno zazvoni prehitro in vsakič, brez izjeme dijaki brez besed podaljšajo uro in se odrečejo odmoru, saj želijo slišati še več. Ker smo na žalost časovno omejeni, mi na koncu ure napišejo razredni mail, kamor jim pošljem več gradiva ter povezave do spletne strani društva in razpored potopisnih predavanj, katere bom izvajala po celi Gorenjski. Velikokrat se zgodi, da dijaki ostanejo v razredu in želijo vedeti še dodatne informacije. Večino zanima več o tem, kako bi se sami lahko odpravili v Gambijo kot prostovoljci, pogosto jih zanima kaj več o domačinih, npr. kako smo se sporazumeli ali kako oni gledajo na Evropo. V enem izmed razredov so me celo prosili, če lahko pridem tudi k naslednji uri, da povem še vse tisto, za kar nam je zmanjkalo časa. Ker je bila profesorica svojo uro pripravljena odstopiti, smo skozi debato skupaj z vprašanji dokončali predavanje, a se tudi na koncu druge ure niso zadovoljili in obljubili so, da pridejo tudi na ostala potopisna predavanja.

ZAKLJUČEK IN ZAHVALA

Predavanje zaključim z zahvalo za pozornost in jim pojasnim, zakaj sem danes tukaj: ker nisem veliko starejša od njih in je drugače, če poslušajo mene, kot profesorice, da posredujem idejo o prostovoljstvu in botrstvu, za katerega se bodo morda sami odločili in da razbijam predsodke o Afriki. Tudi  o društvu povem dobro besedo in vsakič znova sem presenečena, kako navdušeni so dijaki nad tem. Kar nekaj jih je prišlo k meni z zelo dobrimi predlogi, kako bi se sami vključili v zgodbo in na kakšen način bi radi pomagali.

Zagotovo je tudi zame zanimivo biti na drugi strani katedra in predavati, hkrati pa sem res v vsakem razredu brez izjeme presenečena, kako so celo uro popolnoma skoncentrirani na moje besede in čisto vsi poslušajo mojo pripoved.

Za pozitiven odziv se prisrčno zahvaljujem vsem, tudi Gimnaziji Jesenice ter profesorjem, ki so me bili pripravljeni sprejeti in so mi odstopili svoje ure, da skupaj širimo takšne ideje med dijaki.

Almedina Ramić

Dijake gimnazije Jesenice