SMILE LIKE THE SUN
12.julij, končno. Prispela sem v Gambijo in moje sanje so se uresničile. Vklopim telefon; 6 sporočil in 14 neodgovorjenih klicev – mama. Pač sem v eni izmed najrevnejših afriških držav, kjer zdravstveni sistem ni najboljši, različna kultura, vera, ostale prostovoljke sem samo enkrat prej videla in prvič v življenju spoznala, poleg tega potovalko imam polno zvezkov in barvic, knjig… velika večina mojih oblek in stvari, katere sem mislila vzeti s seboj, sem morala zaradi omejitev teže prtljage pustiti doma. Res ni mi jasno zakaj doma toliko paničarijo, preden me še kdo pokliče hitro odpišem na sporočila: ‘’Vse OK’’.
Punce že en teden živijo v Afriki in komaj čakam, da mi vse razložijo, kje in kako bomo v šoli ter kako točno pouk poteka. Še dandanes, nevem zakaj, imela sem že od samega začetka občutek, da sem se prav odločila in, da se mi bo potovanje v Afriko vtisnilo globoko v spomin. Na takšen dopust sem čakala že veliko časa. Pričakovala sem same dobre izkušnje, spoznati nove kraje in ljudi, pri delu v šoli sem bila pripravljena se potruditi po vseh močeh. Že od nekdaj sem razmišljala o tem, da bi se rada pridružila skupini prostovoljcev. Iskala sem in iskala, vendar nobena organizacija me ni povsem navdušila. Ko sem končno začela spremljati organizacijo Za Otroke Sveta in njihovo Facebook stran Potuj kot Prostovoljec, sem se v kar dveh dneh odločila, da želim biti del vsega tega. Spomnim se, da je Nika napisala na Facebook, da zbira šolske potrebščine in raznorazna sredstva za otroke v Gambiji. Takoj sem ji pisala, vprašala za njeno številko in kdaj ima čas, da ji prinesem cel kup stvari in nekaj denarja za otoke. Že naslednji dan sem ji napisala, da sem se z Uršo (koordinatorko prostovoljcev) že vse zmenila…in da tudi jaz pridem v Afriko!
Moj prvi dan šole je potekal z velikim zanimanjem. Otroci so nasmejani in ljubeznjivi. Zelo radi imajo objeme, vendar ne poznajo nežnosti in so veliko krat grobi. Otroci v Gambiji so vedno nasmejani in polni energije. Presenetilo me je to, da se redko kdaj jočejo. Zelo so bili hvaležni za hrano in za šolske potrebščine.
Na zidu so napisana pravila, ki veljajo v šoli. Še posebej mi je všeč prvo pravilo ”Smile like the sun”. Ta stavek me spominja na moje potovanje. Dežela izjemnih ljudi, dežela katera mi je dala ogromno. Vsi živijo v slabih razmerah ampak oni so dejansko srečni. Navdušila me je Gambija predvsem zato, ker sem videla kako ljudje, ki živijo v večjem pomanjkanju, znajo biti zadovoljni in srečni, saj se znajo veseliti majhnih stvari. Ljudje si bolj pomagajo med seboj in preživijo veliko več časa skupaj.
Z Muso in s puncami smo tudi odkrivali Gambijo in njeno kulturo. Videli smo ogromno zanimih stvari. S takšno super družbo ti ni nikoli dolgčas!
V času obiska, sem se odločila, da bom postala botra enemu od otrok. Le z nekaj evri lahko nekomu v tako revni državi res veliko pomagaš. Tako je Francis postal moj varovanec. Odločila sem se, da mu bom pomagala omogočiti osnovnošolsko izobrazbo, da bi se lahko kasneje sam preživljal in, da bo tudi on lahko živel dostojno življenje. Ko sva se spozanala se je Francis skrival pred mano in me ni želel niti pogledati, njegovi starši pa so se mi smejali. Kasneje sem izvedela, da je prvič v življenju videl belko tako od blizu in očitno je bilo to, da smo mi belci grozno strašni.
Najtežji del potovanja je bilo slovo. Hvala Urši, ki je začela s projektom in nam s tem omogočila spoznati ta del sveta. Spoznati Gambijo kot prostovoljka mi je dala veliko več, kot če bi jo spoznala kot turist. Uživala sem v spoznavanju domačinov, saj od njih lahko izkusiš pravo afriško kulturo in življenje.Tako izkušnjo predlagam čisto vsakemu. Upam, da sem bom nekoč tudi jaz vrnila, saj je ta dežela pri meni pustila ogromno lepih spominov in spremenila mi je marsikateri pogled na svet.
Allegra Švagelj
