Zgodbe botrov: Darja Podlipnik – Botrstvo, ki je preraslo v prostovoljstvo
Ko sem januarja 2021 postala botra enemu izmed otrok, ki obiskujejo lokalni vrtec v vasi Brufut, katerega ustanovitelj je Društvo za otroke sveta, niti pomislila nisem, da bom kdaj obiskala svojega varovanca, niti, da bom kdaj začutila tako močno povezanost. Usoda pa je hotela drugače, in sem hvaležna, da je bilo tako. Tako sva se lansko leto s partnerjem odločila za obisk Gambije.
Po vrnitvi domov nisem mogla pozabiti na te otroke in na njihove oči, vedrino, srečo, kaj šele na družino varovanca, s katero smo ostali v stikih preko WhatsApp-a. Bolj ko se je bližalo novo leto, bolj sem razmišljala o ponovnem obisku Gambije. In ko si levinja nekaj vcepi v glavo, najde pot, da gre do cilja. Tako se je v aprilu letos zgodil drugi obisk.
Priprave na obisk dežele nasmejanih ljudi so tekle gladko, kot po maslu. Podpora domačih, prijateljev, sodelavcev, znancev, ljudi, s katerimi se družim na raznih dogodkih, ki jih obiskujem, je bila neverjetna. Hvaležna sem za vse občutke, ki sem jih bila deležna ob podpori, tako finančni kot tudi pri spodbudi, da bom zmogla sama. Namreč, tokrat sem na pot odšla sama. Tudi po Zoom srečanju z ostalimi prostovoljkami sem bila še vedno sama za termin, ki sem si ga določila. Ampak, saj sem že povedala, da sem levinja in da se ne ustavim pred oviro.
Morda naj omenim še to, da je bilo to moje drugo potovanje z letalom. Pot je potekala brez zapletov in po pristanku na letališču v Banjulu bi si najraje zaploskala in si dala priznanje. Uspelo mi je, zmorem! Na takšni odpravi ugotoviš precej več o sebi, kot si sprva lahko misliš. Moja namera je bila, da grem pomagati v vrtec. Pa ko danes pogledam nazaj, je ta odprava pomagala meni – na več nivojih. Prvi je že ta, česa sem zmožna, ko si zaupam in si dovolim. Če že ne zaradi drugega, se je že zaradi tega splačalo, ampak ne, splačalo se je še zaradi več stvari.
Kot prostovoljec nameniš svoj čas drugim ljudem, ki so ga pripravljeni sprejeti. Društvo za otroke sveta, ki deluje v Gambiji že 12 let, je takšno društvo. Srčni punci Urša in Jasmina sta gonilni osebi v Gambiji, za seboj pa imata ekipo prostovoljk v Sloveniji, ki podpirajo prostovoljce z informacijami v času priprave. Hvala ekipa, ne moreš, da jih ne bi imel rad.
Torej, ko sem prišla sredi noči na letališče, me je že čakal Buba, srčen fant, ki je zaposlen v društvu, in me odpeljal do nastanitve. Tako domače mi je bilo, pa je bilo že eno leto od lanskega opravljanja prostovoljnega dela v vrtcu. Če samo pomislim, v kakšnem pričakovanju sem bila, da bom v ponedeljek šla v vrtec, videla vse te otroke in predvsem mojega varovanca Modouja. Ja, res sem si izbrala fanta, ampak po lanskem obisku me je očarala deklica Aistou, ki je bila nenehno pri meni, s katero sva neprestano peli, plesali, se igrali izštevanke. V oktobru, ko so bili na spletu dodani otroci, ki so vpisani v Nursery 1, sem jo zagledala. To je bil tako močan »klic«, ki ga nisem mogla in ga nisem želela preslišati. Začutila sem ga, kot da sem bila izbrana z njene strani. In sem tudi bila.
Torej, ko sem prišla v ponedeljek v vrtec, je bilo močno doživetje, polno čustev. Ta izkušnja je bila mnogo več kot le obisk. Otroci so neverjetni. Njihove velike čokoladne oči, smrkavi nosi, lepljive roke, so nekaj najlepšega, kar dobiš zjutraj v pozdrav. Nenehno so v gibanju, pojejo non stop. In slikajo se res radi. Sem že omenila te njihove čokoladne oči? In ravnateljica Sohna je ženska »multipraktik« in sem ji neizmerno hvaležna, da me je povabila v njen dom, da si je po službi večkrat vzela čas z namenom, da se bom počutila dobro. In sem se res. Včasih sem se »zalotila«, da sploh nisem opazila, da je njihova koža druge barve.
Primerjanje med »našim« in »njihovim« svetom ni smiselno, saj gre za popolnoma drugačen način življenja, ne samo glede materialnih stvari, ampak tudi v odnosih, prijaznosti ljudi na ulici, trgovini, povsod. Hvaležnost izražajo vsakodnevno za to, kar imajo. Ne bom pozabila dogodka, ko sem bila pri družini mojega varovanca, kjer smo pripravljali kosilo. Jarju, mama mojega varovanca, me je peljala v poseben prostor, kjer imajo hladilnik. Elektrika je pri njih redka in dragocena, nimajo je vsi, tako kot nimajo vsi vode na dvorišču. Hladilnik je bil središče tega majhnega prostora. Ko sem videla njene hvaležne oči, ko ga je odprla, sem se v sebi srečala s popolnoma drugim občutkom. V hladilniku je bil le en paradižnik, ena zelena in ena rumena paprika. Moj občutek je bil “samo to?!”, njen izraz pa “Imam zelenjavo, ki jo bomo uporabile za kosilo”. Kolikokrat odpremo hladilnik s takšnim razmišljanjem doma?
Bilo je srčno in globoko doživetje, ki mi je dalo vpogled v to, kako pomembne so medsebojne vezi in kako lahko tudi najmanjša dejanja naredijo veliko razliko. Veselim se prihodnjih srečanj in sodelovanj z lokalno skupnostjo v Brufutu ter z Društvom za otroke sveta. Ta izkušnja mi je pokazala, da so v življenju najpomembnejši ljudje in odnosi, ki jih gradimo.
