Zgodbe prostovoljcev: Gaja Jakop – poletni tabor
Gambija meri polovico naše domovine, a šteje polovico prebivalcev več, skoraj tri milijone. Je dežela, kjer domujejo prijazni, skromni, preprosti in srčni ljudje, ki za razliko od nas namesto v betonskih hišah prebivajo v lesenih ali iz blata grajenih.
V njih ni električne in vodovodne napeljave.
Je država, kjer je le redkim omogočeno šolanje. In je država, kjer vsi nimajo možnosti nahraniti vseh lačnih ust v družini.
Gambijci živijo daleč od nam poznanih razmer, a v sebi ostajajo hvaležni za vse, kar imajo.
Čar vsake dežele so ljudje. Mene so očarali otroci, zaradi njih sem šla.
Nasmejani so, ljubeznivi, radi imajo pozornost, objem, nasmeh, dotik. Pokazali so mi, kako preživljajo dan, kaj znajo, kako so učljivi. Nimajo elektronskih naprav, zato so pri prosti igri zelo pristni, izvirni; rišejo ristanc v mivko, s kolebnico delajo gugalnico, vozijo se s samokolnico, se igrajo pastirja živine, kar bodo verjetno nekoč nekateri tudi postali. Skupaj smo peli, plesali, risali, oblikovali, se igrali, poslušali zgodbe in spoznavali drug drugega.
V treh tednih prostovoljstva sem spoznala marsikaj: razlike v šolskem režimu, vzgoji, načinu dela, postavljanju avtoritete, ki je tam še vedno, žal, dosežena s trdo roko ali železno palico v njej. Spoznala sem razlike v načinu življenja in postavljanju prioritet v njem. Spoznala sem, da je treba iti v svet, ker tako osebnostno rasteš in se razvijaš.
Hvaležna sem za to izkušnjo. Razširila mi je obzorje. Odločitev mi je odprla oči, me ogromno naučila in privedla do spoznanja, da res živimo v vzporednih, a pogosto hudo različnih svetovih. Kot v drugem prostoru in času.
Doma je razkošje, drugod skromnost. Povsod pa največ šteje srčnost.