Zgodbe prostovoljcev in botrov: Anja Šink – Gambija, ki mi je spremenila pogled na življenje
Konec novembra sem se za skoraj cel mesec odpravila v Gambijo. Prvič sem šla čisto sama tako daleč od doma in v resnici sploh nisem vedela, kaj me čaka, ko bom stopila na afriška tla. V sebi sem nosila mešanico strahu, vznemirjenja in nešteto vprašanj. Danes pa vem, da je bila to ena najboljših odločitev in ena najlepših izkušenj v mojem življenju.
O tej poti sem razmišljala že dolgo. Spremljala sem jo od trenutka, ko sem preko organizacije “Za otroke sveta” postala botra čudoviti punčki v Gambiji. V sebi sem nosila močno željo, da nekoč spoznam svojo varovanko in njeno družino, da njihov svet ne ostane le zgodba, ampak da ga vidim, začutim in doživim od blizu. In ta želja se mi je uresničila.
Afrika mi je bila vedno pri srcu, predvsem zaradi ljudi. Tako iskrenih, toplih in prijaznih ljudi, kot jih srečaš tam, redko najdeš drugje. V Gambiji sem spoznala ogromno dobrih ljudi in stkala nova prijateljstva, ki so me zaznamovala za vedno.
Vsak dan sem hodila na delo v vrtec oziroma šolo. Komaj sem čakala jutra, da sem lahko znova videla tiste nasmejane, srčne in neverjetno crkljive otroke. Otroke, ki nimajo skoraj ničesar, a imajo neizmerno veliko ljubezni. Veselili so se že same prisotnosti, objema, igre in smeha. Z največjim veseljem sem pomagala pri učenju, sodelovala z učiteljicami in preživljala čas z njimi. Šola je zelo preprosta, brez kakršnekoli sodobne tehnologije, vse je čisto po domače. Igrala so narejena iz gum, prav tako se otroci najraje igrajo prav z njimi, kjer tekmujejo, kdo bo najhitreje prevozil igrišče z gumo. Pa vendar so otroci neizmerno srčni, hvaležni in srečni.
Revščina je tam nekaj vsakdanjega. A prav zaradi donacij, ki sem jih zbrala s pomočjo prijateljev, smo lahko naredili ogromno. Iz srca sem jim hvaležna. Zaradi teh donacij smo otrokom večkrat omogočili topel obrok in hrano, ki si je njihovi starši pogosto ne morejo privoščiti. Ko vidiš, kako skromni so otroci, kako srečni so že ob enem samem objemu ali igrivem požgečkanju, kako brez oklevanja delijo hrano s tabo, čeprav so sami lačni … takrat te preplavijo čustva, ki jih je težko opisati z besedami. Izkušnja v vrtcu oz. šoli je bila resnično nekaj posebnega.
Obiskovala sem tudi sirotišnico. Tja greš lahko le, če se nanjo res dobro pripraviš. Razmere, v katerih živijo tamkajšnji otroci, so zelo, zelo težke. Otroci niso previti, prvo hrano pogosto dobijo šele pozno popoldan, žejni so, včasih pa so deležni tudi grobosti. Zato je bila prva stvar, ki sva jo skupaj s Kajo naredili, da sva jih previli, umili, nahranili, dojenčkom zbijali vročino in na koncu z njimi preživljali čas v objemih. Otroci nimajo igrač, nimajo skoraj ničesar. A neizmerno so veseli že tega, da pride nekdo, ki jih poboža, stisne k sebi in jim nameni nekaj topline.
Gambija je ena najrevnejših držav. Srce se ti trga, ko vidiš, kako malo imajo in kako se vsak po svoje trudi preživeti. Pa vendar so ljudje kljub vsemu srečni, prijazni in polni življenja. Z njimi se počutiš sprejeto, domače in dobro.
Poleg prostovoljnega dela pa je bilo tudi dovolj časa za raziskovanje mest in vasi. Veliko sem se družila z domačini, z njimi živela njihov vsakdan, počela in poskušala stvari tako, kot jih počnejo sami. Obiskovala sem svojo varovanko in njeno družino, ob vikendih pa hodila tudi na izlete, kjer vidiš in doživiš še več. Vsak dan je nosil novo zgodbo, novo lekcijo in nov razlog za hvaležnost.
Afrika me je naučila gledati s srcem. Naučila me je, da sreča ne živi v stvareh, ampak v ljudeh, v dotiku, v nasmehu in v objemu. Naučila me je, kako močna je preprostost in kako dragocen je vsak trenutek, ki ga deliš z drugimi. Del mene je tam ostal.. v smehu otrok, v toplih pogledih ljudi, ki imajo malo, a dajejo vse.
Na koncu pa iskrena hvala vsem mojim prijateljem in sorodnikom, ki ste iz srca donirali za otroke in ljudi v Afriki. Zaradi vas smo lahko nahranili številne otroke, jim zagotovili osnovne potrebščine in vsaj za trenutek polepšali njihov vsakdan. Vaša dobrota, srčnost in pripravljenost pomagati pomenijo več, kot se da opisati z besedami. Hvala, ker ste bili del te zgodbe.
Draga moja Gambija, hvala za lekcije, ki jih bom nosila s seboj vse življenje.
Že odštevam dneve, ko se kmalu spet vidimo.
