Zgodbe prostovoljcev in botrov: Maša Štebih – laboratorij in podpora Malen in Hadiju

 

Za prostovoljstvo v Gambiji sem se odločila predvsem po želji, da se za trenutek ustavim v tem hitrem svetu. V svetu v katerem pozabljamo na preprostost, pristnost, ljubezen do sočloveka, toleranco… Ko sem v Gambijo odpotovala prvič nisem imela velikih pričakovanj. Želela sem se umiriti, spoznati kulturo, videti Afriko in pomagati tam, kjer so pomoči najbolj potrebni in tako sem svoj prvi obisk posvetila delu v laboratoriju ene izmed njihovih največjih bolnišnic.

Že po prvih dneh dela v laboratoriju sem spoznala kako deluje njihovo zdravstvo in se začela zavedati kako zelo smo v Sloveniji privilegirani. V Gambiji je obravnava pacienta drugačna – najmočnejši preživijo. V laboratoriju primanjkuje osnovne opreme (rokavic, zaščitnih mask, pisal, šivov, destilirane vode, čistih epruvet, ipd.), najbolj pa primanjkuje znanja. Učili smo se vzajemno – jaz od njih, oni od mene. Nikakor v njihov svet ne sodi obsojanje, da delajo narobe, temveč samo spoštljiv odnos – predlogi, kako delati boljše in za njih enostavnejše. Šlo je za obojestransko učenje in hvaležnost. Spletle so se vezi kolegialnosti, ki ostajajo še danes.

Poleg novih izkušenj in sodelavcev v laboratoriju mi je Gambija dala še nekaj posebnega – dva varovanca, dve novi družini. Postala sem botra Malen, ki želi postati zdravnica, in Hadiju, ki je že zdaj odličen nogometaš. Povezali smo se takoj; kot da bi se poznali že od prej… Resnično si želim, da jima bom lahko pomagala pri njuni izobrazbi in doseganju njunih sanj še naprej – zaslužita si namreč enake možnosti kot jih imamo mi, in srčno si želim, da jima to omogočim. Čeprav verjetno ne razumeta moje vloge v njunem življenju (pa saj na koncu to ni niti pomembno) se me vedno razveselita. Razveselita se majhnih pozornosti, skupnih izletov in trenutkov, ko skupaj odkrivamo svet. Zaradi njune pristne ljubezni, iskrenosti in tistih besed »I miss you already.« in »When will I see you again?« že v istem trenutku v mislih kupujem karto za nazaj.

Vsi ti spomini me dnevno vračajo nazaj v Gambijo, kjer se čas vrti počasneje. Nisem jaz dala toliko Gambiji, kot je Gambija dala meni – ta stik z realnostjo, ljubeznijo in hvaležnostjo, zaradi katere danes, čeprav nisem več tam, vem, kaj je v resnici pomembno. In zato vem, da se bom še vrnila, in Gambijo priporočam vsem, ki si želijo doživetja in tesne povezave z lokalno skupnostjo v kateri še vedno prevladujeta toplina in preprostost. Pri tem pa bo Društvo poskrbelo, da boste prispevali tam, kjer je pomoč najbolj potrebna – bodisi v izobraževanju, zdravstvu ali podpori otrokom in družinam. V Gambiji vas bodo sprejeli z odprtimi rokami, ne glede na to, od kod prihajate in kdo ste. Spoznali boste, kako malo je potrebno, da se ustvarijo velike spremembe.

Seveda pa izkušnja prostovoljstva in odkrivanje gambijske kulture in narave ne bi bila enaka, če ne bi bilo Jasmine in Urše. Z Društvom, katerega del sta, ne prinašata le pomoči, temveč upanje in priložnost za boljši jutri otrokom in domačinom. Hvala, ker delata to, kar delata – svet je zaradi vaju lepši.