Zgodbe prostovoljcev: Ines Drozg – varovanje okolja

Moja zgodba o Gambiji se je začne že  leto prej, ko sem bila na izmenjavi na Norveškem sem na Facebooku zasledila stran Potuj kot prostovoljec. Med pitjem vročega čaja in ležanja na kavču s pogledom na zasnežene norveške gozdove so mi misli odtavale  v Namibijo, ki je bilo moje prvo potovanje. Afrika me je takrat popolnoma očarala – njena divja narava, topli ljudje, drugačen način življenja. Vedela sem, da se bom vrnila, a nisem vedela, da bo to tako hitro. Še preden se je moja praksa na severu zaključila, sem vedela, da je prostovoljno delo v Gambiji moj novi prihajajoči izziv. Sledilo je novo šolsko leto in priprave na novo avanturo. Mraz pač ni zame in pika.

Ko sem prispela v Gambijo, še seveda z evropsko miselnostjo, sem se nasmejala, saj ob pogledu na neasfaltirane ceste in oslovsko vprego vseeno doživiš kulturni šok, vendar me je po nekaj dneh privajanja drugačnega in bolj sproščenega načina življenja ta minil. Moje delo je bilo raznoliko in polno izzivov, a hkrati izjemno bogato.

Najprej  sem delala v šoli, kjer sem se ukvarjala z otroki na poletnem taboru in to je bila moja prva izkušnja na področju pedagogike, saj se sama gibljem v okoljevarstvenih vodah. Ko ti šestdeset otok poje pesem dobrodošlice se enostavno raznežiš in otroci me niso pustili ravnodušne, pri Kekčevi pesmi pa sem osupnila. Upam, da jo njihovi sovrstniki pri šestih letih v Sloveniji odpojejo tako suvereno in z nasmehom. Poletni tabori so od mene zahtevali veliko mero iznajdljivosti, potrpežljivosti in Ines dihaj momenta. Ko je skupina otrok naenkrat želela mojo pozornost za šiljenje barvic, radiranje in pomoč pri risanju je bilo zame malo preveč, zmedeno sem pogledala učiteljico, ki se je nasmehnila in vzpostavila red. Ja, dobrodošla v Gambiji. Hitro sem ugotovila, da se bo potrebno naučiti nekaj njihovih osnovnih fraz, drugače ne morem vzpostaviti avtoritete. Deedeet pomeni ne, in lepilo je bolje, da uporabljam samo jaz in hodim z njim po učilnici ter se posvetim vsakemu posebej, v nasprotnem primeru so sledili prepiri in pravilo močnejšega, lepilo pa je preden bi prišlo do vseh otrok, pristalo na tleh v pesku.

Poleg dela z otroki sem se posvetila tudi okoljevarstvenim projektom. Ena izmed mojih nalog je bila pomoč pri zaščiti želv v Gunjurju. Delo je zajemalo hranjenje in opravljanje meritev želv ter vode v tanku, kjer imajo trenutno štiri želve, ki bodo kmalu dovolj velike za življenje v naravnem okolju. Na nočnih patruljah smo iskali želvja jajca, ki se jih nato prenese v valilnice. Mi žal nismo imeli sreče, a vendar je nočna patrulja po plaži nekaj kar mi bo definitivno ostalo v spominu. Domačini to opravljajo prostovoljno in se zelo trudijo za ohranjanje vrste, ki na žalost izumira.

Ogledala sem si organizacijo Precious Plastic Gambia, ki se osredotoča na reševanje težave onesnaževanja s plastiko v priložnost, ki vključuje lokalno skupnost in izobraževanje. Z inovativnimi pristopi, kot so delavnice in razne akcije, učijo ljudi o pomenu recikliranja. Zbirajo in predelujejo plastiko v dragocene izdelke, kar ne le izboljšuje okolje, ampak tudi krepi zavedanje o trajnostnem ravnanju. Vse to prispeva k čistejši naravi in boljšemu življenju v Gambiji. Izdelujejo trajnostno pohištvo, nakit, sama pa sem si iz odpadne plastike izdelala obesek za ključe v obliki želvice.

Življenje na vasi je bilo čisto drugačno kot v mestih. Živela sem v resničnem stiku z naravo, v majhni hiški, narejeni iz naravnih materialov, brez tekoče vode in elektrike v neokrnjeni naravi.  Sodelovanje pri sajenju dreves mi je odprlo oči za globlji pomen trajnostnega življenja in skrbi za našo naravo. Ta izkušnja me je osebno obogatila, saj sem spoznala, kako ključnega pomena je pogozdovanje za prihodnost Gambije.

Drevesa so v tem okolju izjemno pomembna. Ne le da povečujejo sposobnost zadrževanja ogljika, kar pomaga v boju proti globalnemu segrevanju, ampak tudi ohranjajo biotsko raznovrstnost. Z novimi rastlinami se ustvarjajo habitate za številne vrste, kar pripomore k ekosistemskemu ravnotežju. Drevesa nudijo tudi hrano, kot so sadje, oreščki in listje, kar je ključno za preživetje lokalnega prebivalstva, še posebej v času suš ali poplav.

Poleg tega drevesa preprečujejo erozijo tal, kar je izjemno pomembno za kmetijska območja. Stabilizirajo tla in zmanjšujejo izgubo rodovitnosti, kar zagotavlja boljšo pridelavo hrane. Njihova sposobnost izboljšanja kakovosti zraka, saj absorbirajo onesnaževala in sproščajo kisik, prav tako prispeva k zdravju in dobremu počutju prebivalcev.

Ta izkušnja me je prepričala, da je skrb za okolje temelj našega skupnega blagostanja. Vsako zasajeno drevo je korak proti boljši in trajnostni prihodnosti.

Življenje na vasi me je opomnilo, da sem hvaležna za stvari, ki jih pogosto jemljem za samoumevne. Čista pitna voda, ki jo lahko kjerkoli doma natočim iz pipe, je resnično zlato. V vasi je bilo potrebno dolgo potovati po vodo s konjsko vprego, kar me je naučilo, kako dragocena je ta dobrina. Prav tako sem spoznala vrednost dostopa do izjemno raznolike hrane, ki jo imamo na voljo, saj sem teden dni preživela na rižu z omakami in kruhu, da o dobri infrastrukturi, ki nam olajša vsakodnevno življenje, ne izgubljam besed. Urejeni sanitarni prostori, ki jih imamo, so še ena stvar, ki jo zares cenim po tej izkušnji, saj v vasi ni bilo kopalnice. Stranišče je bila jama, tuš pa čeber vode s lončkom in mrzlo vodo. Ta izkušnja me je naučila, kako pomembno je ceniti vse, kar imamo, in kako srečna sem, da lahko živim v okolju, kjer so te dobrine na dosegu roke. Vsak dan v Gambiji je bil nov izziv in nova priložnost, da prispevam k lokalni skupnosti in se hkrati učim o njihovi kulturi, naravi in preprostosti življenja.

To potovanje mi je spremenilo perspektivo in še bolj utrdilo mojo ljubezen do Afrike. Vsem, ki razmišljajo o prostovoljstvu bi svetovala naj se ne obotavljajo, ampak pogumno zakorakajo na to pot, saj te takšne izkušnje definitivno bogatijo. Spoznanje novih ljudi in kultur ter dejanja izven moje cone udobja pa so mi razblinila določena prepričanja in me opomnila, kako dragoceno se je ustaviti, biti v  momentu ter se od srca nasmejati.