Naravni rezervat je bil ustanovljen leta 1978. Od takrat se je njegova površina večkrat spreminjala, danes pa obsega 134 hektarov. Vizija parka je ponovna naselitev rastlinskih in živalskih vrst v tamkajšnji ekosistem, saj so nekatere vrste v preteklosti izginile zaradi urbanizacije in divjega lova.

Rezervat je izjemno bogat in edinstven. Na relativno majhni površini se prepletajo pet različnih območij, vsako s svojim specifičnim rastlinskim in živalskim svetom. Na močvirnatem področju lahko opazujemo krokodile, številne vrste dvoživk in plazilcev, med katerimi so tudi eni največjih kuščarjev na našem planetu – varani. Ta del rezervata se ponaša z izjemno bujnim rastlinstvom, ki prehaja v savansko pokrajino. Posamezna drevesa na ravnini, poraščeni predvsem s travami, so idealna za opazovanje ptic, antilop, pa tudi kameleona, divjih svinj in drugih manjših ter srednje velikih sesalcev.

V rezervatu se nahaja tudi področje, ki ima značilnosti deževnega gozda. Ta prostor predstavlja svojstven svet in je najbližje tovrstnim območjem na evropskem kontinentu. Podrast je izjemna, drevesa so mogočna in prepletena, kar ustvarja idealne razmere za opazovanje opic.

Rezervat vključuje tudi sirotišnico za živali, ki je v svoji bogati zgodovini nudila zatočišče številnim ranjenim ali osirotelim živalim, ki v naravi niso imele možnosti za preživetje. Različne vrste živali pripeljejo iz vseh koncev Gambije, da si tam opomorejo ali jih pripravijo na življenje v divjini. Večina živali je kasneje izpuščenih v Abuko ali druge naravne parke po državi. V Afriki, tudi v Gambiji, se dogaja, da nekateri tujci ali domačini lovijo in/ali vzrejajo živali v ujetništvu z namenom preprodaje v Evropo ali Ameriko, kjer so zaslužki največji. Tovrstne živali oblasti zaplenijo in jih pošljejo v sirotišnico Abuko. Večina živali je po odločitvi pristojnih organov izpuščenih, nekatere pa zaradi nezmožnosti preživetja ostanejo tam za vedno.

Rezervat je izjemno bogato učilišče, zato si osebje prizadeva izvajati šolske ekskurzije in vodene izlete za turiste. V ta namen skrbijo tudi za varnost, zato so poti v naravnem rezervatu vedno dobro urejene.