Zgodbe prostovoljcev: Taja Berič – delo v sirotišnici

V septembru sem se podala na posebno potovanje v Gambijo, kjer sem kot prostovoljka delala v sirotišnici in šoli v sklopu organizacije Volunteer Trails. Moj cilj je bil preprost – pomagati otrokom in prispevati k njihovi vsakodnevni oskrbi ter izobraževanju. A realnost, ki me je pričakala, je bila vse prej kot preprosta. Pustila je globok pečat na meni in verjamem, da sem tudi jaz pustila vsaj majhen pečat na življenjih otrok, ki sem jih srečala.

Ko sem prvič stopila v sirotišnico, me je pričakala mešanica nasmehov in bolečih pogledov. Tamkajšnji otroci, predvsem dojenčki in malčki do dveh let, so živeli v zelo skromnih razmerah. Posteljice so bile strte, ponekod sta si dve majhni telesci morali deliti eno posteljico, in včasih so bile razmere za higieno vse prej kot primerne. Zrak je bil pogosto prepojen z vonjem ne previtih pleničk, otroci pa so včasih ure čakali, da so jih previli ali nahranili.

Bilo je srce parajoče, vendar sem vedela, da sem tu z razlogom. Moj čas z dojenčki in malčki je bil osredotočen na to, da jim nudim čim več topline. Veliko smo se crkljali, se igrali, pa tudi petje uspavank je hitro postalo del naše vsakdanje rutine. Čeprav sem se včasih počutila nemočno ob pomanjkanju virov in podpore, sem vedela, da je že to, da sem tam in jim nudim svoj čas, dragoceno. Še posebej me je ganilo, ko sem videla, kako se njihovi obrazi razsvetlijo ob majhnih pozornostih, kot je crkljanje ali nasmeh.

Razmere v sirotišnici so bile pogosto težke, vendar ni bilo vse le posledica omejenih virov. Velikokrat sem imela občutek, da tudi delavke v svoje delo niso vložile pretirane ljubezni ali empatije. Manjkalo je tiste resnične skrbi za dobrobit otrok, topline in občutka, da so ti otroci vredni več pozornosti. Zdi se mi, da bi lahko bilo vse precej drugače, če bi bil večji poudarek na ustvarjanju varnega in ljubečega okolja. Kljub temu sem s svojo sočutnostjo in potrpežljivostjo vsak dan poskušala narediti vsaj majhno spremembo – za te otroke je že ena ura več ljubezni in pozornosti pomenila ogromno.

Poleg dela v sirotišnici sem nekaj dni na teden preživela tudi v šoli, ki je v času poletnih počitnic gostila poletni tabor za otroke iz okoliških vasi. Vsak dan je bil poln energije, veselja in raziskovanja. S prostovoljkami smo organizirale delavnice, ki so spodbujale ustvarjalnost, otroke pa smo učile tudi angleščine. Učenje angleščine je bilo včasih pravi izziv, saj so nekateri otroci komaj govorili angleško, a smo našli načine, kako jih motivirati – s pesmimi, igrami in risanjem. Tako sem jim na preprost način skušala predstaviti svet zunaj njihovega domačega kraja in jim ponuditi širši vpogled v življenje.

Nekateri dnevi so bili še posebej naporni in srce parajoči, najtežje sem se sprijaznila z dejstvom, da so bili otroci v sirotišnici večkrat bolni, a jim niso nudili potrebne zdravstvene oskrbe. Večkrat sem morala vztrajati, da so jih sploh peljali k medicinski sestri. En dojenček, ki je bil posebno šibek in pogosto bruhal po hranjenju, je zahteval dodatno pozornost. Šele po mojem nenehnem opozarjanju so se odločili, da ga odpeljejo k zdravniku na temeljit pregled. Čeprav sem se včasih počutila nemočno ob pomanjkanju ustrezne skrbi, sem bila hvaležna, da sem vsaj v teh primerih uspela doseči, da so otroci dobili potrebno pomoč.

Torej kot je bilo že zgoraj omenjeno, je bil največji izziv prostovoljnega dela – omejena sredstva. Tako šola kot sirotišnica sta se spopadali z omejitvami, kar je vplivalo na vsakdanje dejavnosti in dostop do osnovnih potrebščin. Učne materiale smo pogosto prilagajali in ustvarjali iz tistega, kar je bilo na voljo. Skupaj z lokalnim osebjem smo iskali ustvarjalne rešitve, ki so omogočile, da otroci še vedno dobijo kakovostno izkušnjo, kljub temu da ni bilo vse popolno.

Prostovoljno delo v Gambiji mi je dalo dragoceno priložnost, da sem stopila v stik z drugo kulturo, spoznala drugačen način življenja in razvila globlji občutek empatije in solidarnosti. Naučila sem se ceniti stvari, ki jih doma pogosto jemljemo za samoumevne – kot so pitna voda, kakovostno izobraževanje in dostop do zdravstvenih storitev. Afrika me je naučila, da lahko že najmanjša dejanja ljubezni in skrbnosti prinesejo velike spremembe v življenju ljudi.

Ob koncu mojega meseca prostovoljstva sem se zavedala, da sem bila del nečesa posebnega. Čeprav nisem mogla spremeniti vsega, kar me je tam prizadelo, vem, da sem pustila pozitiven vtis na otroke, ki so me vsak dan sprejemali s širokimi nasmehi. Upam, da sem jim v njihovih srčkih pustila vsaj delček topline in ljubezni, ki sem jo skušala prinesti v njihova življenja.

Za vse tiste, ki razmišljate o prostovoljstvu v Gambiji ali podobnih okoljih, pa naj vam povem – o potovanju ne razmišljajte dosti, ampak se samo podajte na pot. Kar bo pa bo je bil moj moto, in če bi vedela vse kar me bo tam čakalo, ne vem če bi zbrala pogum za to potovanje.

Naj vas ne presenetijo omejena sredstva in včasih pomanjkljiva skrb – na to bodite pripravljeni in še pomembneje bodite vztrajni, ko gre za dobrobit otrok. Še posebej pa polagam na srce vsakemu prostovoljcu, naj bo pripravljen na čustvene izzive. Delo bo naporno, včasih srce-parajoče, a izjemno izpolnjujoče.

Africa, until we meet again!