Zgodbe prostovoljcev: Urška, Urša in Ana – sirotišnica in poletni tabor
“Kaj pa, če bi šle v Afriko?” In tako se je vse skupaj začelo. Majhna ideja, ki je prerasla v neprecenljivo izkušnjo. Začele so se priprave na potovanje – sestanki z organizacijo preko Zooma, obisk potovalne ambulante, nakup letalske karte … in že smo se znašle na letalu. Takrat je šlo zares.
Dnevi v Gambiji so minevali hitreje, kot bi si lahko predstavljale. Čez teden smo kot prostovoljke delale na poletnem taboru v vrtcu in v sirotišnici, vikende pa namenile spoznavanju Gambije, podeželja, kulture, ljudi in načina življenja. Vsak dan je prinesel nekaj novega. V vrtcu smo se igrali, smejali, lovili, plesali, peli, risali, ustvarjali … V sirotišnici pa smo skrbele za najmlajše, ki so nas že na vratih pričakali odprtih rok. Sledilo je previjanje, preoblačenje, hranjenje, igra, ples, petje …
Vsak nasmeh, vsak objem, vsaka majhna roka, ki se je stisnila k naši, nas je opomnila, zakaj smo tu. Tu smo, da jim vsaj za trenutek ustvarimo občutek varnosti, topline, brezskrbnosti, sreče … tu smo zanje.
Ganilo nas je, kako iskreno srečni so ljudje ob malenkostih, ki jih mi doma pogosto jemljemo za samoumevne, in kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Tako smo otroke v sirotišnici razveselile z eno “samo” nogometno žogo, s katero so se cel dan navdušeno igrali.
Nikoli ne bomo pozabile, kako smo obstali sredi Gambije, ker se nam je pokvaril avto, kako smo pripravljale govejo juho in mangov štrudelj, kako smo se vsak dan vozile z javnimi prevozi, kjer se nas je v spremstvu koze ali pa kakšne druge živali stiskalo več kot dvajset, kako smo se vozile s čolni in kajaki, kjer je bila ena vožnja bolj avanturistična od druge, ter vseh ostalih “gambijskih dogodivščin.”
Iz Gambije odhajamo polne spominov, novih znanj, izkušenj ter s toplino in hvaležnostjo napolnjenim srcem. Verjamemo, da nam bo to doživetje kot bodočim specialnim in rehabilitacijskim pedagoginjam v pomoč pri oblikovanju še bolj empatičnega, razumevajočega in prilagojenega pristopa do otrok.
Jërëjëf Gambia! Hvala, Gambija! Hvala za vse – za pristne objeme, za smeh, za ples, za utrip življenja, ki bo v nas ostal za vedno.
Urša, Ana in Urška
